Večer, 11.1.2016 | avtor: Iza Verdel, foto: Jure Vilčnik

Sončkova gledališka predstava Razstava src je gostovala v Varaždinu.

Sončkova (Društvo za cerebralno paralizo Maribor in Zveza Sonček) gledališka predstava Razstava src, avtorja Roka Vilčnika, ki jo je v hrvaški jezik kot Izložbo src prevedel znameniti Luko Paljetak, je minulo soboto na odru Hrvaškega narodnega gledališča Varaždin navdušila publiko in, kakor vsakič doslej, spet privedla do eksplozije čustev. Gostovanje so omogočili Društvo distrofičara, invalida cerebralne i dječje paralize i ostalih tjelesnih invalida Grada Varaždina ter Hrvatsko-slovensko društvo prijateljstva Varaždin.  

Ksenija Krnjaić, članica Kluba žena Varaždin in organizatorka gostovanja: "Publika je prišla res v velikem številu in napolnila dvorano. Gledalci, prepričani v svojo družbeno odgovornost, ki jo izkazujejo ljudem z invalidnostjo, niso niti najmanj pričakovali, da bodo na koncu predstave ugotovili, da so igralci pravzaprav naredili uslugo njim. 'Ena figurica manjka', stavek, ki ga izgovori igralec Luka Prosnik in gledalcem še dolgo odzvanja v ušesih, prav tako kot ves preostali tekst predstave, ki ga prav profesionalno uprizarjajo igralci s cerebralno paralizo, nosi jasno sporočilo, da se premalokrat zavedamo pravih vrednot, ki v življenju pravzaprav štejejo." Gledališka predstava Razstava src, s katero igralci posredno zastavljajo provokativno metaforično vprašanje, kdo je čuden, drugačen, bebav, nor in kjer je svet narobe obrnjen, je v hrvaškem jeziku gostovala pred dobrima dvema mesecema v Bosni in Hercegovini. Tokrat so jo, prav tako v hrvaščini, na odrskih deskah v Varaždinu, prav nič slabše, kot v materinski slovenščini, odigrali že četrtič.

Zadovoljna in navdušena nad izvedbo, odzivi in celotnim dogodkom je bila tudi predsednica mariborskega Sončka Lidija Šestak Zorič, med drugim tudi rojena Varaždinka: "Danes sem si predstavo ogledala štiriintridesetič in prav vsakič me pusti brez sape. Predvsem zato, ker vem in čutim, da publika na koncu ne vidi v prvem planu le njihove invalidnosti in invalidskih vozičkov, temveč, hvaležna za to nepričakovano izkušnjo, navdušeno ploska čudoviti gledališki predstavi in igralcem." In še doda: "S predstavo želimo pokazati, da so tudi ljudje s težko invalidnostjo lahko igralci, da lahko vsak, glede na svoje sposobnosti, doprinese k celovitosti predstave. Vse, kar potrebujejo, je nekaj pomoči in podpore. Prav tako bi se lahko vključevali v družbo, opravljali poklice s pomočjo asistentov, ki bi na ta način tudi pridobili službo. Žal se potrebne družbene spremembe premikajo po polžje, družbena odgovornost ostaja v drugem planu, tudi pozitivni zgledi iz tujine se nas ne dotaknejo zlahka. Nenehno se slišijo izgovori, češ da oni lahko, mi pa ne."

Predstava je nastala kot del programa Evropska prestolnica kulture Maribor 2012 in kot prizadevanje društva Sonček, da se ljudje z invalidnostjo socializirajo, predvsem pa je rezultat velike želje članov igralske skupine po ustvarjanju in uspešnosti, biti zraven in biti sprejet.

Pohvalno o predstavi piše tudi časnik Varaždinske vijesti: "Igralci so prepolno gledališče dobro nasmejali, razžalostili, pustili brez besed in si na koncu zaslužili stoječe ovacije."