Začetek Ena šola za vse

Piškotki

Naša spletna stran za boljše delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate da na vaš računalnik naložimo piškotke?

Več o tem

Ena šola za vse PDF Natisni E-pošta

 


pdf button INKLUZIJSKA ŠOLA THE BROOK ON BROADWATERS (.pdf) 6,3 MB

 


 

Poročilo s strokovne ekskurzije članic društva sonček (starši in strokovni delavci Zveze Sonček) – september 2012

Avtor: Lidija Šestak Zorič, predsednica društva

Fotografije: arhiv udeležencev ekskurzije

 

OBISK INKLUZIJSKE ŠOLE IZ LONDONA

Ker smo starši iz društva Sonček želeli izvedeti, kako drugje potekajo stvari povezane s cerebralno paralizo in sorodnimi invalidnostmi, smo septembra 2012 obiskale med ostalimi inštitucijami tudi The Book school, šolo za otroke s posebnimi potrebami, ki deluje znotraj stavbe, v kateri tudi deluje redna osnovna šola (v Angliji je to primary school od 7 do 11 leta starosti). Obe šoli pod eno streho imenujejo THE BROOOK ON BROADWATERS.

ena-sola-za-vse1

 

ena-sola-za-vse2

Sami za sebe rečejo, da so PRVA PRAVA INKLUZIJSKA ŠOLA V VELIKI BRITANIJI.

 

Na šoli imajo dve ravnateljici. Mi smo seveda stopili v kontakt s tisto, ki vodi šolo za otroke s posebnimi potrebami, to je bila gospa Margaret Sumner  Že komunikacija po spletni pošti nam je govorila, da gre za ravnateljico z izredno energijo in jasno vizijo, kateri je posebej bil všeč slogan naše  Zveze Sonček "Ena šola za vse!"

 

ena-sola-za-vse3

 
V sejni sobi: ravnateljica Margaret Samner – mame in strokovna delavka Zveze Sonček.


V eni stavbi sta dve šoli za otroke od 7 do 11 leta:

  • redna osnovna šola (Willow school) in
  • osnovna šola s prilagojenim programom (Brook school).

V šoli je prostora za skupaj 520 otrok, od tega v posebnem programu 100 učencev s posebnimi potrebami, od lažjih do najtežjih oblik učnih in kompleksnih težav; učenci s težavami avtističnega spektra; od katerih mnogi imajo še pridružene težave kot so cerebralna paraliza, epilepsija, senzorne primanjkljaje in kompleksne zdravstvene ter komunikacijske in čustvene težave. Sami pravijo, da je to enostavno projekt za vse otroke zaradi zadovoljevanja njihovih resničnih potreb. Vsi ti otroci pripadajo in živijo v isti skupnosti, kjer je zadovoljena potreba slehernega otroka.  

Ravnatelja ene in druge šole imata pisarno do pisarne, in nobena od šol nima primat, ampak delujeta enakopravno, da bi preprečili morebitno slabšanje kvalitete ene ali druge šole.

Učenci ene in druge šole se srečujejo na zunanjih in notranjih igralnih prostorih, pri pouku glasbene in likovne vzgoje, vsi pa imajo kosilo istočasno v enem prostoru, kar je ravnateljica izpostavila za zelo pomembno. Ostalo pa pouk poteka enako kot v naših šolah s to razliko, da je tukaj v enem hodniku izmenično razred redne šole s ca učenci brez posebnih potreb, preko hodnika je razred s šestimi učenci z avtističnim spektrom in njihovimi tremi učitelji in pomočniki. Vmes je spet razred redne šole, naprej pa razred s štirimi učenci na vozičkih, s težjo in težko obliko cerebralne paralize itn.

ena-sola-za-vse4
 
Široki in svetli hodniki – prilagojeni gibanju z vozički.

 

Ravnateljica nam je razložila, da je šlo za desetletna prizadevanja; pregovarjanja z lokalno oblastjo in pogovarjanja s starši,ki so imeli pomisleke in na eni in na drugi strani: bojazen , da se bo znižal standard redne šole, na drugi strani je starše otrok iz prilagojenega programa bilo strah šikaniranja in podcenjevanja.

Zaenkrat so rezultati izredno pozitivni in nam ravnateljica z veseljem omeni primere, ko otroci sami pokažejo odprtost in pripravljenost za sožitje, komunikacijo in popolno sprejemanje drugačnosti kot je npr. ta: da je že prvi dan mlajši otrok iz rednega dela šole vprašal učiteljico otrok s posebnimi potrebami,  ko so bili skupaj  na igrišču, , zakaj se  "slini" in nosi slinček okoli vratu . Učiteljica mu je odgovorila, da ima cerebralno paralizo zato mu vse mišice ne delujejo pravilno, vključno z mišicami povezanim s požiranjem sline. Naslednji dan je ta isti otrok pristopil do učiteljice in ji povedal "Mislim, da bi mu morali odstraniti slinček, ker ni dojenček!"

Zdaj starši rednega programa ugotavljajo, da njihovi otroci imajo večje koristi od šolanja na tako opremljeni šoli, ker lahko dostopajo do boljše opreme, kot bi sicer, imajo npr. bazen, senzorne sobe, sobe za pomiritev, gibalnice, širše hodnike, šola je zelo svetla, prijetna, vsa vrata imajo stekla; otroci iz rednega programa v primeru težav imajo takojšen dostop do strokovnjakov, kot je logoped, fizioterapevt, delavni terapevt, pediatrični dietetičar in podobno. Prav tako bodo imeli terapevte na področju glasbe, plesa, gibanja in »trampolininga« (terapija s trampolinom).  Starši enako imajo možnost konzultacij z zaposlenim strokovnjakom za vedenjske motnje in podporo družini, ki sicer delujejo samo v šolah s prilagojenim programom. Kar pa je najpomembnejše je, da so deležni resnične inkluzivne skupnosti, ki jih bogati, uči jih sprejemati drugačnosti in strpnosti.

Skratka pouk in vse poteka podobno kot na naših rednih in posebnih šolah, edino da so vsi pod eno streho -  in bratci, sestrice, sosedi – toda otroci z invalidnostjo ali učnimi težavami niso prisiljeni zapustiti svoj domači kraj bivanja zaradi šolanja na "specialnih šolah" v oddaljenih krajih.
Pri izobraževanju jim je osnova nacionalni kurikulum, katerega prilagajajo potrebam prav slehernega otroka, tudi tistih z najtežjimi motnjami v telesnem in duševnem razvoju.


Vizija Brook šole, ki jo želijo doseči v inkluzivni učni skupnosti:

  • izjemno poučevanje in učenje je centralnega pomena do vsega kar počnejo: je izzivalno, nagrajevano, prijetno in zabavno;
  • šola je polna smeha, svetlobe in navdušenja;
  • komunikacija je centralnega pomena za vse kaj počnejo – vsak učenec bo zapustil šolo z individualiziranem sistemom komunikacije, ki je lahko neverbalen, znakoven ali verbalen;
  • kreativnost je postavljena kot center učenja in poučevanja, ki podira pregrade med subjekti;
  • okolje in kurikulum (učni program) omogočajo vsakem učencu možnost za osebnostno, družbeno in akademsko rast, da bi bili najboljši kot so lahko ter da razvijejo veliko mero samozavesti in samospoštovanja znotraj stimulativnega, ljubečega in skrbnega okolja;
  • učencem so postavljene jasne meje in strukture, obenem pa so učenci zelo dobro obveščeni (skomunicirani) in konstantno spodbujani;
  • učno okolje, ki vključuje učence, zaposlene, starše, skrbnike, svet šole, prijatelje, simpatizerje in podpornike je ponosno na šolo in delujejo partnersko povezano, s ciljem doseči inkluzivno vizijo;
  • kurikulum je nenehno podvržen preoblikovanju s strani učne skupnost, ki je predana oblikovanju poučevanja učencev;
  • različnost in drugačnost se ceni, razume, sprejema in »praznuje« in je celotno učno okolje spoštovano in cenjeno, kjer se vsaki diskriminaciji nasprotuje in se je dosledno izpodbija;
  • razvijati pozitivno podobo in odnos do vseh učencev v skupnosti zaradi njihove pravice biti vključen v tej skupnosti;
  • šola in učenci so trdno postavljeni v samo srž izobraževalnega okolja in v center življenja v skupnosti.

V šoli načrtujejo, da bo inkluzivno učenje na začetku potekalo predvsem pri predmetih, pri katerih imajo največ izkušeni na področju dosedanje inkluzije, kot je glasba, ples, dramski krožki, likovna umetnost, vrtnarjenje in kuhanje – računajo pa, da se bodo od samega skupnega začetka hitro učili v tem inkluzivnem kampusu, in da bodo kmalu skupaj z vsemi učenci stopili na področja, o katerih niso niti sanjali.

Srčno upamo, da bodo takšne oblike poučevanja brez segregacije določenih skupin kmalu zaživele v naši državi!