Objave v medijih
Youtube
| "Mogoče ima airbage" Varaždin: Sončkova zgodba o uspehu |
 |
 |
 |
|
Da potovanje ni le potovanje, temveč je lahko dovršeni multitasking, ki ga zaradi svojih zahtevnih okoliščin vendarle spremljajo zadovoljni nasmehi do ušes, je dokazalo mariborsko društvo za cerebralno paralizo Sonček.
Svoje člane je namreč
 popeljalo v mesto baroka, glasbe in cvetja: hrvaški Varaždin. Kot se skupinski izleti z avtobusom pač začnejo, se je tudi Sončkov izlet pričel z vkrcanjem na avtobus, ki pa je bil zaradi invalidskih vozičkov na prvi pogled skrajno zahtevna procedura. A le na prvi, površni pogled. Ta je pač upošteval (dolgotrajno) časovno komponento. Ko si si kot zunanji udeleženec avtobusno-namestitveni proces ogledal pobliže, je bila to tisti dan ena izmed prvih streznitev. Pri tem je namreč veljalo načelo "bolj gibalno oviran - bolj zadovoljen - z večjim nasmeškom na obrazu". Ko so člani in svojci s pomočjo spemljevalcev zasedli avtobusa, se je pot začela tudi uradno - z naavtobusnim popisom prisotnosti na potniško sprejemnico. "Kaj dogaja? No, pa dajmo!" je bilo slišati navihanega najstnika, ko je ena izmed spremljevalk pristopila k njemu, da bi popisala njegovo ime in priimek. "Sonček 'ma vas rad," je glasno čez spodnjo etažo vozila rekel nekdo drug. Po diagonali avtobusa pa je rjavolasec vprašal meni nasproti sedečo deklico v dvajsetih: "Kako pa tvoj fant?" Počakala je, da jo je spremljevalka namestila na sedežu, saj je zaradi svoje gibalne oviranosti in iz nje izhajajočih na pogled očitnih težav s hrbtenico ves čas nehote lezla proti tlom in z nekoliko popačenim, a toliko bolj pristnim nasmeškom nerazločno odvrnila: "Dobro. Hvala. Končal je z injekcijami. Ima samo še tablete." In ko nekdo od staršev v zgornjem nadstropju dvonadstropnega avtobusa preko ene od spremljevalk po avtobusu pošlje vrečko posamično v celofan zavitih bobnov, sledi za s to boleznijo neizkušenega opazovalca udeleženca nova neobičajna situacija. Kljub običajni fizično-higienski distanci se namreč znajdeš v poziciji, ko ne le da bonbone odvijaš, saj imajo člani značilno ukrivljene prste in dlani, temveč jih s svojim prstom, dvema ali tremi konkretno polnoletnim članom vstavljaš tudi globoko v usta. Pri tem pa pozabiš na zavoro, ki jo imaš pri takem početju, če pač ne bi šlo za nekoga, ki ti je čustveno blizu. In tako ugotoviš, kako malo je treba, da se prilagodiš okolju. In potrebam drugih.S Sončkom pa ja!  "Kajaaa, a ti si novinarka?" je radovedna deklica dva sedeža stran. "Pa če ni Kaja! Taja je," ji vskoči v besedo fant z očali. In razloži: "Taja je sicer lepo ime, a si ga je težko zapomniti ko' hudič. Nekoč sem imel spremljevalko Tajo. Fajn punca. Ampak sem potreboval kake tri dni, da sem si zapomnil, kako ji je ime." "Dragi sončki, drage sončkice, dovolite mi, da vam povem nekaj o najlepšem kontinentalnem mestu Hrvaške, Varaždinu," je zadonelo skozi zvočnike. Društvo je na izlet namreč povabilo tudi ambasadorko slovensko-hrvaškega prijateljstva, po rodu Varaždinko, Dunjo Bezjak. Z jasno prepoznavnim čutom za otroke, ki ga je razvila skozi svoje dolgoletno delo kot profesorica na eni izmed mariborskih gimnazij, se je v vlogi avtobusno-varaždinske informatorke odlično znašla. Celo zapela je nekaj varaždinskih - tudi v nemščini, člani pa so se navdušeni trudili ploskati. "Nekoč je iz Maribora proti Varaždinu vozila stalna avtobusna linija. Devetnajstkrat dnevno. Pa danes? Danes povezava ne obstaja več," pove ambasadorka. Pogumni fant pa glasno odvrne: "Edino s Sončkom. S Sončkom pa ja!" In navzoče je spet prevzel smeh. Prispeli v Varaždin cerebralno-potovalne procedure nenavajeno oko komaj spozna, da je vstop na avtobus veliko bolj enostavna procesija kot izstop. Članom je namreč treba najti voziček. In pri več kot sto udeležencih spominja videno na otroško igro spomin: kdo paše k čemu? Pa vendar: nobene slabe volje. Nič nestrpnosti. Še manj naveličanosti. Le sreča v očeh. In potrpežljivost in radovedno spremljanje dogajanja. Čarobna preprostost, ki je tistim, z medicinsko neoporečnim fizisom, nedvomno manjka. Medtem ko spremljevalca odraslega fanta neseta iz avtobusa in ga eden drži za noge, drug pa pod pazduhama, ga posadita v enega izmed značilno črnih, za nepoznavalca na pogled enakih vozičkov, ta dvigne glas: "Ne! Ne! Ne! Ta ni moj! To ni moj voziček!" Nekoliko oddaljen članski kolega, ki je svoj voziček že našel, ga duhovito želi pomiriti: "Pa stari, tiho bodi no. Mogoče je ta boljši od tvojega. Poglej najprej, če ti je všeč. Mogoče ima airbage." Pa ni preveril. In ko so mu našli pravega, si je vidno oddahnil.Enostavno: stvar pristnosti  Sledili so ogled Mestnega muzeja Varaždin in njegovih oddelkov, edinega specializiranega entomološkega muzeja na Hrvaškem, hiše metuljev in sprejem v prostorih občine. Po ogledu centra mesta, kosilu in obisku čudovitega varaždinskega pokopališča, ki velja za enega najlepših v Evropi in spominja na park, se je ne le zaradi vremena sončna varaždinska misija zaključila v muzeju angelov. Po takem dnevu začneš razumeti, zakaj so društvu izbrali ime Sonček. Ker je ljudem s cerebralno paralizo treba tu in tam poslati kak sončen žarek? Ne! Ker bi bilo zaradi njihovega telesnega stanja fino, če bi jim - v prenesenem pomenu - večkrat posijalo sonce? Morda. A ne zadene bistva. In to je: ker so njegovi člani pravi sončki. Čeprav so njihovi gibi in telo vse drugo kot poezija. Naravna parodija, polomija? Ne! Stvar je enostavna in je vprašanje in odgovor pristnosti. Torej tega, kar v današnjem skozi kapitalizem okrnjenem stilu življenja (pre)večkrat pogrešamo. In na kar pozabljamo. Tako po dnevu, ko si priča, kakšen kult(ur)ni projekt je treba organizirati, da lahko gre več kot sto gibalno oviranih udeležencev na stranišče, ugotoviš, kako malo nam manjka do sreče oziroma kako veliko nam manjka do pameti, ko smo nesrečni.
 Fotoutrinki (drugi del)
Taja Kordigel
Vir: Večer, 25.5.2011 |