Sledila je boleča sprememba. Zbolel je za meningitisom, cerebralno paralizo in tega, da je nekoč lahko hodil, se danes, skoraj petdeset let kasneje, ne spomni, pove. Njegova mama je kmalu po tistem, ko ga je dala v sirotišnico, spoznala postavnega Italijana. Mu sledila v Benetke. Se tam poročila, rodila sina in hčer. Za svojega prvorojenca, zapuščenega v Zagrebu, svojemu italijanskemu možu ni nikoli povedala. 1989. je umrla za rakom. Uresničili so ji željo biti pokopana na slovenskih tleh. Tedaj je njen mož prvič slišal za Davorja.

Juliana je Davorinova daljna sorodnica. V času, ko je mali bil v domu, je bila poročena, par je živel z Julianino bolno sestro. "Veste, takrat ni bilo toliko zdravil kot danes. Sestra je bila zaradi revme zaposlitveno nesposobna. Bila je doma," pojasni. Potem se barva njenega glasu spremeni: "Ko smo med obiskom Zagreba odšli obiskat Davorina, me je presunilo. Otroci so bili v sobi prestrašeno stisnjeni v kotu. Davorin je bil skoraj gol, oblečeno je imel le tanko belo srajčico. Takoj je bilo jasno. Siroteža nisva mogla pustiti tam ..." In sta ga z možem posvojila, pri tem pa računala na to, da ga bo lahko čez dan čuvala Julianina sestra. Po treh letih doma za sirote je Davorin dobil priložnost zaživeti v družini Juliana in njen mož nista imela svojih otrok, okolica pa se je na posvojitev različno odzvala: "Spominjam se kako sem ga prvič peljala k zdravniku na Aškerčevo ulico v Mariboru. Veste, kaj me je zdravnik vprašal? Zakaj sem Davorina sploh vzela iz doma, če je takšen, kot je, zakaj nimam raje svojih otrok. Pojasnila sem mu, ne bova imela svojih otrok, zato sva se odločila za posvojitev. Še naprej je vztrajal, da tako gibalno oviran otrok spada v posebno ustanovo in naj ga za božjo voljo 'ne vlačim domov', je dejal. Predlagal je Dornavo.

Zame je bila stvar jasna. Davorin je naš družinski član, smo družina in tega nihče in nič ne more spremeniti." Juliana se spominja, kako enostaven je bil nekoč postopek posvojitve. "Edini pogoj je bil, da si od otroka starejši 18 let." Svojo pozornost prezrcali na nedavni referendum o družinskem zakoniku: "Veste, nikakor ne razumem, kaj se je zgodilo. Ni mi jasno, da obstajajo ljudje, ki se jim ne zdi pozitivno, da bi lahko nek otrok dobil starše. Kako ne vidijo, kakšna sreča je, da bi otroka sploh kdo imel rad? A ni to lepo, da bi nekdo zanj skrbel, z njim lepo ravnal?"

Zaradi hude gibalne oviranosti Davorin nikoli ni mogel v šolo, saj ne more dolgo sedeti na stolu. V sedemdesetih mu pač niso mogli nuditi tega, kar v rednih izobraževalnih programih v duhu integracije in inkluzije otrok s posebnimi potrebami počnejo danes.

Njegovo izobraževanje je prevzela Juliana, na kar sta zelo ponosna. Davorin, ki je ob začetku našega obiska sedel ob Juliani in tiho poslušal, morda tu in tam pokimal, se ob pripovedovanju svoje posvojiteljice, kaj ji ga je uspelo naučiti, razživi in vključi v pogovor. "Pozna črke," našteva Juliana, Davorin pa glasno pritrdi. "Naučila sem ga tudi šteti do tisoč," nadaljuje Juliana in ga spodbudi: "No, Davor, daj, preštej do deset." Ni ga treba pregovarjati, že prične: "En, da, ti, iri, et, est, seem, osem, deet, eset," prešteje po svoje, a dovolj jasno, da se ga razume. "Pozna črke, ne zna pa vezati stavkov," pripoveduje Juliana. "Odličen spomin ima za datume. Je kot pravi mali računalnik, tudi tehnika ga izredno veseli. Ko sem kupila nov televizor in videorekorder, je vse priključil in programiral sam in seveda ne da bi pogledal v navodila za uporabo. V vseh teh letih sem bila tolikokrat žalostna ... Zmeraj znova sem namreč prišla do ugotovitve, kako zelo pameten je kljub svoji bolezni. Še preveč..."

Izžarevata harmonijo. Juliana med pripovedovanjem venomer pogleduje proti Davorinu, ta ji pogled ljubeče vrača. Ob ponedeljkih s pomočjo osebne asistence Davorin obiskuje mariborsko društvo Sonček. "Ko je šel tja prvič, sem se zjokala. Strah me je bilo, da bom ostala sama," pripoveduje Juliana, danes vdova, nekaj mesecev po moževi smrti je umrla tudi njena sestra. "Veste, zmeraj večji je in jaz čedalje težje opravljam vse, kar moram, da mu pomagam." Enkrat letno Davorin odpotuje s Sončkom v Ankaran na morje. Tudi sicer rad spreminja okolje. S svojim električnim vozičkom vsakodnevno obiskuje sosednje ulice. "Pozna vse sosede. Pelje od hiše do hiše, tako preživi celo pomlad, poletje, jesen. Če ga nekaj dni ni, vsi sprašujejo, kje je bil. Ima neverjetno orientacijo, pa tudi občutek za ljudi. Za vse ve, kje se kaj dogaja. 'Grem pogledat, ali pijejo kavo,' reče in se odpelje," se nasmeji Juliana. Prizna, da mu skoraj vse, kar si zaželi, tudi kupi. "Saj veste, več sveta vidiš, večje imaš želje. In obratno."

Med njuno dnevno navado sodi gledanje televizije. Vsak dan pogledata dnevnik in znanstvene oddaje na nemški televiziji, Juliana mu prevaja. Strašno ga zanimajo kače. "Ne mara Janševe klape, pogosto pa pove, da pogreša Kato. Se pravi, Katarino Kresal. Ker je bila tako lepa," se Juliana nasmehne Davorinovi politični 'opredelitvi'.

Zanj je teta Ua. "Nisem zahtevala, da me kliče mama. Zakaj bi mi rekel tako, če pa nisem. Pravi mi Teta Ua. In srečna sem, da sem lahko njegova, samo njegova teta Ua.

Avtorica članka in fotografije: Taja Kordigel