Razstava src društva za cerebralno paralizo Sonček izprašuje meje normalnosti

Prenesi PDF (1,7 MB)

 

Trije modreci, h katerim se zatečeta zaljubljenca po nasvet

Kdo je spaka in kdo ni, kdo je čuden, drugačen, bebav in kdo ni napačen, je provokativno metaforično vprašanje, ki ga v svoji najnovejši predstavi Razstava src na odru posredno zastavljajo, v praktičnem smislu pa testirajo varovanci mariborskega Društva za cerebralno paralizo Sonček. Štirinajst tako ali drugače gibalno (in ne le tako) oviranih oseb s posebnimi potrebami je sinoči in bo tudi nocoj ob 19.30 (pred)premierno s svojimi negovalci nastopilo v Lutkovnem gledališču Maribor. "Mi smo domišljija in vi ste naš most," z dejstvi soočajo gledalca v enem od prizorov zgodbene linije, v kateri vrsta na vozičkih sedečih Sončkovih varovancev z jasnimi, gledalca k zavedanju vzbujajočimi govornimi napakami besedno (in pri izgovarjavi dobesedno) pljuva po belo odetem dekletu, ki ga označujejo za čudno. Z vzkliki "suj" namesto "fuj" vpijejo, da ni sama kriva, da zna hoditi s svojimi nogami, vtakniti nit v šivanko, "nagnusno! Ogabno! Ubožca" igranega prezira polno vpijejo.

"Lahko ste srečni, da niste taki," vzklikne eden od cerebralcev in pomensko sune nit v šivankino uho - poanta predstave je namreč obrat zemeljskega sveta na glavo, natančneje, pod zemljo, v brezno, skratka stran od domnevno normalne družbe. Kaj je normalno in kaj ni, je namreč v predstavi inverzna slika realnosti. Ljudje s posebnimi potrebami so normalneži, čudni, na rob njihove družbe odrinjeni pa so tisti, ki se od 1991. v Sloveniji učijo filozofije za zakonsko ureditvijo integracije in inkluzije oseb s posebni potrebami - osebe brez diagnosticiranih fizičnih ovir.

"Samo za pogumne," napovedo in kot atrakcijo opazujejo "čudno belko brez posebnih potreb". Ukažejo ji, naj eksemplarično izreče stavek, ki, ocenjujejo, ga izusti tako ostudno (v resnici slovnično pravilno, brez govorne napake), da ni za vsako uho odrskega kraljestva. "Riba reže raci rep," je ubogljiva "čudna" ujetnica. In spet se gnusa polno zmrdujejo, se obsojevalno, s prezirom zgražajo, vprašajo se celo, ali je morda čudnost nalezljiva.


"Iskal je majhno žogico in našel pot do srca"

"Tudi jaz znam hoditi, sem torej čuden?" vpraša kraljevič svojega očeta, medtem ko sede na invalidskih vozičkih, skritih pod kostumskim pregrinjalom, z loparji za ubijanje muh na odru igrata tenis. "Tiho bodi!" revskne kralj in poveljniško spelje pogovor drugam. Ko naposled eden od njiju zgreši udarec, se kraljevič odpravi poiskat žogico. Išče in išče. Se nameni po stopnicah navzdol, pod zemljo. "Iskal je majhno žogico in našel pot do srca," napovedo v predstavi. Kraljevič namreč najde belo ujetnico, se vanjo zaljubi, naposled z njo pobegne pred "vojaki na vozičkih - bolj si namreč v kraljestvu čuden, slabše je". V stilu Romea in Julije sledi domnevno edina rešitev - smrt, "s čudnimi namreč ni sožitja. Nekoč so oni vladali, nas prezirali ... Nič slabši nismo od njih - in sami smo si krivi, če tako mislimo," ugotavljajo, drug drugega tolažijo krivde polni "vozičkarji", potem ko jim uspe iz kraljestva izgnati neenako čuden par.


Presega vzbujanje sočutja

"Nihče ni spaka, vsi smo enaki," naposled sklenejo, ko srci zaljubljencev izobesijo na razstavi kot simbol enakosti, ukinitev pojmovanja in izpraševanja (ne)telesnih, (ne)sposobnostnih meja čudnosti. Predstava kot programski del letošnje Evropske prestolnice kulture nadgrajuje ganljivi moment minulomesečne sodobnoplesne predstave Guernica Maje Workman, katere vrhunec je prav tako gibalno ovirana Maša Godina, deklica s cerebralno paralizo, ko presunljivo zapoje plemensko pesem. Razstava src zaradi svojih gibalno oviranih nastopajočih presega svojo besedno sporočilnost. Presega vzbujanje ganjenosti. Presega vzbujanje sočutja. In presega vzbujanje slabe vesti. Nastavlja ogledalo družbi, zlasti tistemu delu, ki mu življenje na Zemlji ne uspeva. In čeprav je njena postavitev na oder, ki kljub arhitekturni nagradi ne omogoča prisotnosti publike na invalidskih vozičkih, zanje namreč v Lutkovnem gledališču Maribor, kot so ugotovili sončkarji, ni prilagojenih sedežev, ironična, je po svoje dobro, da si jo lahko zato v večjem številu ogledajo tisti, ki jim je sporočilnostno, z zgodbo in z izbiro igralcev, namenjena: osebam brez posebnih potreb, ki marsikdaj zaradi svoje netolerantnosti in napačne definicije, kdo je čuden in kdo ni, potrebujejo - posebno razlago.



Kraljična Eva, kralj in minister Mojzes


Dvorjani


Pajac privede Ano iz podzemlja.

Besedilo: TAJA KORDIGEL
Foto: Rene Gomolj