Ideja o ekskurziji članov v Bruselj se je začela oblikovati aprila 2016, ko smo v sodelovanju z OŠ Gustava Šiliha in kabinetom evropske poslanke Romane Tomc organizirali posvet (okroglo mizo) o tematiki Akta o dostopnosti.

Gre za dokument, ki bo v EU sprejet predvidoma na sredini leta 2017, ki bo določil skupne zahteve glede dostopnosti za nekatere ključne proizvode in storitve, da se invalidom na ravni EU omogoči polna udeležba v družbi. Posledično bo invalidom na voljo več dostopnih proizvodov in storitev po konkurenčnejših cenah. Izboljšana ponudba lahko koristi tudi starejšim državljanom, ki imajo podobne potrebe glede dostopnosti, ter vsem drugim osebam, ki se soočajo s težavami zaradi posledic nesreče, začasne bolezni ali neprimernega okolja (na primer pomanjkanja svetlobe ali velikega hrupa).

Po uspešno izvedeni okrogli mizi je evropska poslanka Romana Tomc povabila člane društva Sonček – Mariborskega društva za cerebralno paralizo na ogled Evropskega parlamenta v Bruselj, z možnostjo sofinanciranja in organizacije poti.

Ideja se je sprva zazdela nerealna, a kaj kmalu je postala še kako resnična. V začetku meseca septembra je idejna vodja v društvu Sonja Kerhe sporočila, da ima naše društvo za 19. oktober 2016 napoveden ogled Evropskega parlamenta v Bruslju.

Kaj hitro se je začelo organizacije naše ekskurzije. Na koncu se nas je zbralo 46 članov društva, ki smo se podali na dolgo pot do Bruslja. Ekskurzije se je udeležilo 13 članov s težjo obliko cerebralne paralize na invalidskih vozičkih in 8 težje hodečih članov. Spremljali so nas naši zaposleni osebni asistenti za pomoč pri mobilnosti in negi ter hranjenju na poti. Za nemoteno pomoč se je ekskurzije udeležilo tudi nekaj staršev naših uporabnikov s cerebralno paralizo ter honorarni sodelavec društva.

Tako smo se popoldan na 18. oktober 2016 odpravili z avtobusom na pot. S rednimi postanki smo v Bruselj prispeli po sedemnajstih ur vožnje. Najprej smo bili dogovorjeni za obisk evropskega parlamenta, kjer nas je z veseljem sprejela naša gostiteljica, gospa Tomc. Skupaj smo se pogovarjali o delovanju evropskega političnega prostora, izpostavili pa smo tudi naše osebne izkušnje o vsakdanjem življenju. Ker se pravkar usklajuje Akt o dostopnosti upajmo, da bodo naše zgodbe in apeli (vsaj malo) tudi slišani v Evropskem parlamentu, s strani naše gostiteljice.

Po opravljenem ogledu in fotografiranju hrama evropske politike, smo kaj hitro občutili muhasto deževno vreme Bruslja. Ampak se nismo vdali. Čeprav malce premočeni, smo se v zgodnjem popoldnevu namestili v hotel. Ob hoji v hotel smo hitro spoznali, da so ulice mesta zelo neprijazne za invalidske vozičke. Žal je le malokateri pločnik ustrezno prilagojen za nemoten dostop z invalidskimi vozički – visoki pločniki, vse ulice so tlakovane z granitnimi kockami. Tudi za težje hodeče člane je hoja po mestu Bruslja karseda naporna in tvegana. Prav tako je v mestu polno gradbišč, kar še dodatno otežuje našo mobilnost, neodvisnost in samostojnost. Lahko bi z zagotovostjo rekli, da je mesto Maribor kot tako v boljšem stanju.

Po krajšem počitku smo se nekateri neučakanci z našim vodičem odpravili peš v mestno jedro. Po pol urni hoji smo zagledali prve čokoladnice in trgovine. Nato smo zagledali glavni mestni trg, ki se je bohotno bleščal v večerni svetlobi. Ob krajšem postanku na trgu smo se nekateri odločili poskusiti belgijski vafelj, ki je enkratna sladica in pregreha; nekateri pa so si privoščili tudi belgijski krompirček, ob kavici, soku ali belgijskem pivu.

In že je prišla večerna ura, ko smo se po tri urnem pohajkovanju odpravili v hotel na večerni počitek. Naslednji dan po zajtrku se je zbrala celotna skupina – ponovno smo se odpravili v mestno središče, tokrat ob obširnejši razlagi našega vodiča. Vsak od nas si je v mestu pogledal in ogledal tisto, kar si je želel. Seveda ni zmanjkalo časa za manjše nakupe drobnarij in razvajanju brbončic. Po preživetem dnevu v Bruslju smo se vkrcali na avtobus in si kot panoramsko ogledali še znamenitost Atomium. Ob povratni vožnji v Slovenijo, smo se peljali tudi skozi Luxemburg. Po prihodu na cilj v Maribor smo bili vsi mnenja, da je naša ekskurzija uspela – zahvala vsem sodelujočim akterjem; Sončki smo ponovno dokazali, da so za nas vse ovire premagljive, če imamo ustrezno podporo osebne asistence in nege; potrebne je le (malo) pomoči, da smo tudi gibalno ovirani v vsakdanjem življenju aktivni, enakovredni, udeleženi v družbi. Tudi po sedemnajst urni vožnji smo bili vedri in zadovoljni ter prepričani, da bomo tudi v prihodnosti skupaj odkrivali še delčke sveta.

Hkrati pa dodajamo, da sta se nam na poti v Bruselj pridružili tudi dve strokovni sodelavki iz Zveze Sonček. Skupaj s predsednico našega društva so se v istem času, 20. oktobra 2016 udeležile letne konference EASPD (Evropskega združenja izvajalcev storitev za ljudi z invalidnostjo), ki je bila posvečena dvajseti obletnici delovanja.

Zapisala: Anja Rešeta

Ekskurzija v Bruselj 

Bil je turoben jesenski dan, ampak z Matejem sva kljub temu na trnih, polna pričakovanj. Končno je prišel dan, ko greva na ekskurzijo v Bruselj.

Nekaj dni pred odhodom sem doma razmišljala, kako bo potekalo potovanje. Dvanajst ljudi na invalidskih vozičkih in dolgih 15 ur na avtobusu …

Že ob prihodu do avtobusa so moji dvomi izginili. Kakor da bi prišla v nek nov svet - drugačen svet. Spremljevalci, družinski člani, invalidi, skratka vsi, ki smo bili namenjeni v Bruselj smo  bili polni energije, pozitivni, nasmejani in tako je bilo tudi na avtobusu. Nekateri smo se med seboj že poznali, spletati so se začela nova poznanstva, prijateljstva. Ta pozitivnost in povezanost nas je spremljala tudi v Bruslju, v Evropskem parlamentu, kjer smo evropski poslanki Romani Tomc predstavili težave, s katerimi se vsak dan srečujejo invalidi in mi, bližnji. Tudi dež, ki nas je spremljal, ko smo odšli do hotela, nam ni mogel pokvariti razpoloženja. Bili smo kot ena velika  družina - drugačna družina - srečna družina.

V hotelu smo samo še utrdili naša stara in nova prijateljstva. Vsak od nas (spremljevalcev, družinskih članov) je točno vedel, kaj je potrebno narediti, medsebojna pomoč je bila samoumevna. Toplo ti postane pri srcu, ko vidiš to povezanost in srčnost.  Ko smo naslednji dan obiskali bruseljske znamenitosti, smo kljub utrujenosti neizmerno uživali, se družili. Ob povratku domov mi je bilo malo tesno pri srcu, saj si še nisem želela v naš realen svet - svet poln nerazumevanja invalidov in njihovih problemov. A če razmislim bolje, sem prišla do spoznanja, da z Matejem nisva sama, da so ljudje, ki jim ni vseeno za invalide in nas, družinske člane. Hvala vsem, ki nam stojite ob strani in se borite za pravice invalidov, da bi se njim in nam olajšal vsakdan.

In kakor smo že rekli: SKUPAJ SMO MOČNEJŠI – SONČKI.

Zapisala: Jana Spevan